Tesnoba je neizrazit občutek, ki ga poznamo vsi. Zdi se, da je vse v redu, a nekaj ni v redu. In kaj natančno je nemogoče razumeti. Nekateri to stanje intuicije imenujejo slutnja, včasih pa nam resnično pomaga.
Anksioznost je sama po sebi koristen pojav, ki je v človeško psiho "prišit" že od rojstva. Gre za nekaj neizoblikovanega: ne vemo, česa se bojimo, a nas še naprej skrbi.
Za naše oddaljene prednike je tak mehanizem pomagal preživeti v naravi in ima enako vlogo zdaj. Na primer, intuitivno razumete, da je približevanje kletki z levom zelo nevaren dogodek, raje pa od daleč občudujete divje živali. To je ustrezen alarm.
A če človek še naprej brez razloga skrbi, ker je doma ali v službi, kjer mu nič ne ogroža, potem je taka tesnoba nerazumna in je znak nevroze. In če se tega vprašanja ne lotite pravočasno v pisarni psihologa, potem to stanje postopoma dobi jasne obrise: nevrotik najde določene stvari, predmete in pojave, ki jim dajo pomen tesnobe.
Tesnoba se spremeni v strah. Strah je vedno specifičen (bojim se višine, psov ali snega), za tesnobo je značilna nesmiselnost (bojim se, a ne vem česa). In tu imamo že opravka s fobijo.
Od kod torej to čudno, neprijetno stanje? Odgovor je precej prozaičen: noge rastejo iz otroštva. Tu sta dva ilustrativna primera:
- otrok se je rodil v družini, kjer imata mama in oče rada njega in drug drugega. Čakali so ga, počuti se potrebnega, razvija se v ozračju ljubezni in sprejetosti. Občutek popolne varnosti in dobrohotnosti sveta bo jasno zapisan v njegovi podzavesti in odraščal bo kot samozavestna, uspešna oseba;
- v drugem primeru bomo otroka "namestili" v družino, kjer kraljujejo agresija, ponižanje in nasilje. Kakšna slika sveta se bo oblikovala v njegovi glavi? Svet je nevaren, nisem potreben, nimam pravice biti in prositi za nekaj od drugih, nisem vreden dobrega. In takšnih odraslih stricov in tet je med nami veliko.
Visoka anksioznost ovira polno življenje in razvoj, saj je človekova zavest izostrena za negativno. A obstajajo dobre novice: vse je mogoče popraviti.
