Zasvojenost z ljubeznijo je vrsta aditivnega (destruktivnega) vedenja s fiksacijo na drugo osebo, za katero je značilen soodvisen odnos. Trenutno je ta vrsta bolezni zelo pogosta med vsemi starostnimi kategorijami družbe, zato se zdi, da je rešitev problema zelo pomembna.
Nobenega dvoma ni, da se večina življenjskih dram na romantičnem prizorišču nanaša ravno na ta vidik. Pravzaprav je ljubezenska zasvojenost najbolj škodljiva oblika duševnih bolezni, ki jo sodobne metodologije iz nekega razloga rešujejo z nekaterimi polovičnimi ukrepi.
Religija bo priporočala obračanje k Bogu. Pot je učinkovita, vendar se bo na tako veliki razdalji najverjetneje končala s smrtjo, saj bo treba veliko dela. V tem primeru je potrebna nujna pomoč. Še več, duhovni vzpon vedno ponuja točno "trnovo" pot z neutrudnim bojem in premagovanjem.
Psihologija (analitika) bo zagotovo povečala samopodobo ali se v skrajnem primeru obrnila na nadomestni način.
Medicinski vidik te iste veje znanja se bo usmeril v antidepresive in zdravilne učinke na fiziologijo.
Psihiki bodo sodelovali z biopoljem, vključno s tehnikami z mentalnim zaslonom.
Popularna modrost bo "klin s klinom izbila".
Toda le uravnotežen pristop bo priporočal, da se spoprimete z zavestno funkcijo. Konec koncev, šele po razumevanju, kako deluje zapletena človeška struktura »fiziologija - zavest« (mentalni vidik je treba pripisati energijski snovi in s tem produktu fiziološke produkcije), se lahko programiramo za uspešno reševanje katerega koli problema znotraj kontaktno območje. Tu mislimo, da človek ne more prisiliti (dokler je to tako; ključna beseda v frazi »adijo«), da se Zemlja vrti v drugo smer, vendar je povsem sposoben »kodirati« svoj organizem v ustrezno fiziološke reakcije z močjo misli.
V tem primeru morate samostojno dodeliti svojo zavestno funkcijo, da deluje kot najvišja inteligentna moč vesolja - Bog.
Nič ni nemogoče ravno zato, ker je človek sposoben ustvariti miselno obliko (kodo) katere koli stopnje kompleksnosti, ki jo bo vesolje na tak ali drugačen način napajalo in s tem tudi uresničilo.
Če ima človek izrecno obliko ljubezenske zasvojenosti, ne bi smel »uživati svoje sreče« na ravni fizioloških motenj, temveč znova zagnati svojo zavestno funkcijo. To ni tako težko, če upoštevamo rezultat, ki človeka čaka.
Zdi se, da bo imel vsak trpeči po največ tednu dni praktičnega treninga popoln občutek svobode in neodvisnosti!
