Na začetku 20. stoletja je koncept katarze vstopil v psihologijo in psihoterapijo. Temelji na psihoterapevtski praksi psihoanalize, katere začetnik je Sigmund Freud. V psihoanalizi je pojem "katarza" sinonim za odziv, ki vodi do odprave globokih notranjih konfliktov pacienta in rešitve duševnega trpljenja.
Iz grščine izraz "katarza" pomeni "zdravljenje" ali "čiščenje". Bistvo metode, ki jo je predlagal Freud in razvili njegovi privrženci, je namerno uvajanje osebe v stanje hipnoze. Tako spremenjeno stanje zavesti pacienta odpira psihoterapevtu dostop do bolečih spominov in travmatičnih izkušenj osebe, ki je prosila za pomoč. Sproščanju nezavednih impulzov sledi sproščanje izkušenj, kar v večini primerov vodi do odprave patogenih manifestacij.
Učinek katarze lahko razlagamo na naslednji način. V ozadju najmočnejših izkušenj, ki jih spremljajo telesne občutke, oseba odstrani notranji konflikt in preide v stanje brez napetosti. Največji psihoterapevtski učinek dosežemo, ko bolnik zavestno prehaja zanj pretekle boleče dogodke, ki povezujejo njegov um, čustva in telesne občutke. Tu ne gre za verbalno reprodukcijo travmatičnih slik preteklosti, temveč za popolno potopitev vanje z dostopom do sfere nezavednega.
Prehod skozi katarzo omogoča, da pridemo do globokih korenin psihološkega konflikta in odpravimo vzrok bolečih izkušenj. Hkrati je poudarek na somatskem in čustvenem sproščanju in ne na logičnih konstrukcijah. Samoanaliza in poskusi najti razumno razlago neustreznosti osebnosti glede na razmere le otežujejo doseganje očiščenja.
Bolnikova izkušnja katarze pogosto takoj privede do njegovega potopitve v mirno stanje, kar močno izboljša telesno počutje. Dolgo časa nabrani naboj, ki se odvaja s katarzo, prinaša občutek popolne osvoboditve in čiščenja iz travmatične situacije. Prehod skozi katarzično izkušnjo v človekovo življenje vnese občutek popolne svobode in v nekaterih primerih odpravi potrebo po nadaljnjih terapevtskih vplivih.
