Najpomembnejša komponenta socialne interakcije je socialna komunikacija. Ta izraz pomeni vrsto komunikacije, ki temelji na usmerjenem prenosu informacij, ki omogoča sociokulturno interakcijo enega ali več posameznikov.
Komunikacijski proces lahko razdelimo na intrapersonalni, skupinski in medosebni. Struktura interakcije igra pomembno vlogo v procesu medosebne komunikacije ljudi. Tu sta ključna elementa pošiljatelj informacij in prejemnik. Pošiljalna veriga ima ločen vir podatkov in zadevo, ki pošilja povratne informacije. V tem primeru vir informacij pomeni določeno osebo, ki je sposobna kodirati informacije in iz njih sestaviti sporočilo.
Predmet za prenos znanja potrebuje komunikacijski kanal: knjigo, film, besedni kanal (pogovor) itd. O prejemu informacij naslovniku lahko izveste neposredno prek povratnih informacij. Subjekt komunikacije se mora nekako odzvati na sporočilo, pa naj bo to besedna reakcija ali gibi telesa.
Skupina pomeni zbirko neomejenega števila posameznikov, ki se opredelijo kot člani ene skupnosti, ob upoštevanju določenih pravil in norm, določene kulture. Odločanje je pomemben problem takšnih komunikacij. Običajno to poslanstvo pade na vodjo skupine, vendar je njegov postopek identifikacije dvoumen. Ljudje bolj verjetno ubogajo neformalnega vodjo skupine kot uradno imenovanega vodjo. Ta pojav je mogoče enostavno razložiti. Vsak član družbe hrepeni po izpolnitvi lastnih interesov, šefi pa bolj verjetno izberejo način, da problem rešijo v svojo korist.
Proces intrapersonalne komunikacije ni družbeni. S pomočjo zavesti človek razume lastna dejanja, se odloča v različnih situacijah, opozarja na svoje mesto v družbi, vendar se z njim ne posvetuje. Vsa ta dejavnost poteka strogo v notranjem svetu posameznika. V posameznikovem življenju lahko komunikacijska kompetenca postane pomembna pridobitev. Ona je tista, ki človeku dovoli, da ne zadrži izkušenj v sebi, ampak da lahko kompetentno deli razumevanje situacije z drugimi ljudmi.
Njihove funkcije so podobne pri vseh treh vrstah komunikacije: informativni, regulativni, afektivni. Prva kaže, da je človek nenehno v postopku pridobivanja informacij. Druga funkcija naredi komunikacijo organiziran in nadzorovan proces. Tretja funkcija človeku omogoča, da sam razjasni ali drugim pokaže svoje osebno čustveno stanje.
