Hinavec je dvoličen človek, prevarant, ki govori eno, misli pa drugo. Praviloma se vede tako, deluje iz sebičnih ali drugih nevrednih motivov. Klasična vrsta hinavca je Porfirij ("Juda") Golovlev v delu M. E. Saltykov-Shchedrin "Lord Golovlevs". Takšni ljudje žal niso redki. Kako naj ravnate z njimi?
Kdo je hinavec?
Hinavščina osebe je zadosten razlog za zavrnitev komunikacije. Z vidika osnovne zdrave pameti in človeške morale hinavec ne zasluži niti prijaznega ravnanja niti zaupanja. Je prevaran, nezanesljiv, sposoben izdati ob prvi priložnosti. Niti se ne morete zanesti nanj niti se z njim zaupno pogovoriti, saj vam bo skoraj zagotovo takoj povedal vašo skrivnost. Zato je bolje, da s takšno osebo sploh ne vzdržujete nobenega odnosa. In če to ni mogoče, na primer v primerih, ko je vaš sorodnik ali sodelavec, naj bo odnos na minimumu, pri čemer se omejite le na pozdrave in najbolj splošne besedne zveze. Se pravi, bodite hladno korektni z njim - ne več.
V nobenem primeru mu ne zaupajte svojih skrivnosti, ne delite težav, ker se ta odprtost lahko obrne proti vam. Če oseba vsiljuje svojo komunikacijo, mu jo nežno pokažite in se sklicujte na zasedenost.
Ni naključje, da večina ljudi poštenost, zvestobo besedi šteje med najbolj vredne človeške lastnosti, prevara in neiskrenost pa sta na seznamu najbolj nevrednih.
Kako naj verniki ravnajo s hinavci
Postavlja pa se vprašanje: kako naj se iskreni verniki obnašajo hinavsko? Kajti na primer krščanska religija zahteva: "Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe." Tudi če ta "sosed", milo rečeno, ni najbolj vredna oseba. Prav tako se lahko spomnite zapovedi: "Ne obsojajte, da sami ne boste obsojeni."
To je težko vprašanje. Po eni strani religija zahteva, da se vernik do druge osebe, tudi če ta hinavec, ravna iskreno gostoljubno, ljubeznivo, po drugi strani pa lahko takšno vedenje obravnavamo tudi kot hinavščino. Vernik na primer ne čuti toplih čustev do hinavca in se dobesedno prisili, da zdrži svojo družbo, upodablja srčnost, in to je greh.
Vse glavne svetovne religije ostro obsojajo hinavščino in takšno vedenje enačijo z lažjo.
V tem primeru ne škodi posvetovanje z duhovnikom. Krščanska religija uči, da je Odrešenik, tudi ob smrtnih mukah, vse naučil lekcije ponižnosti in potrpežljivosti, pri čemer je odpustil svojim krvnikom in roparju, ki se mu je posmehoval in žalil. Zato lahko vernik odpusti hinavcu, žali nad svojimi grehi in moli, da bi Gospod to nevredno osebo razumel.
