Toleranca je pojem, ki zaznamuje človekovo sposobnost, da se mirno in s popustljivo naveže na pomanjkljivosti drugih ljudi, da jim prizna pravico do mnenj, pogledov, okusov, ki se razlikujejo od njegovega. Zdi se tako preprosto! In hkrati je neverjetno težko. Navsezadnje je človeška narava takšna, da se zdi, da je prav vse, kar je. Stari modri rek "Vaša srajca je bližje telesu!" pravi isto.
Zakaj biti strpen? A ker je nestrpnost glavni razlog za vse konflikte: od prepirov med sošolci do vojn! Na primer, ena oseba je pripravljena razumeti in priznati preprosto resnico, da oseba, ki ni vi, ni nujno vaš sovražnik. Iskal bo kompromis, ki ustreza obema stranema.
Za nestrpnega človeka je že sama misel, da lahko prepoznamo enakovrednega "tujca", ki mu ni podoben (po videzu, verski ali nacionalni identiteti, pogledu na svet), preprosto nevzdržna. Iskreno verjame, da ga je treba bodisi prepričati, da zavzame svoje stališče (spreobrniti se v svojo vero), bodisi prisiliti ga ubogati. In celotna svetovna zgodovina je temu priča. Koliko krvi je bilo prelitega v istih verskih vojnah!
Nestrpnost je zelo škodljiva tudi v vsakdanjem življenju. Na primer, o kakšnem trajnem zakonu lahko govorimo, če eden od zakoncev drugega odkrito zatre, ne želi ga niti poslušati, najde napake, nenehno zasmehuje njegove pomanjkljivosti, napake? Takšna družina bo skoraj zagotovo razpadla. In ali bo delovni kolektiv prijazen, učinkovit, če je njegov vodja popolnoma nestrpen do najmanjših opustitev, napak ali človeških slabosti podrejenih, jih žali, uredi grobo "nadlegovanje"? Morda popolnoma iskreno verjame, da dela pravilno, vendar to očitno ne bo koristilo vzroku!
Tudi v na videz preprostih vsakdanjih situacijah, kot sta potovanje z javnim prevozom ali nakupovanje v trgovini, lahko nestrpnost škodi. Gotovo je bil vsak od vas priča prepirom, škandalom med potniki ali prodajalci in kupci, včasih na meji grde nesramnosti. In to iz povsem nepomembnih razlogov! In če bi bili prepiranci bolj strpni do pomanjkljivosti in spregledov drugih ljudi, bi bili živci bolj celi in razpoloženje bi ostalo neokrnjeno.
To seveda ne pomeni, da je treba iti v drugo skrajnost, kot je na primer odpor do zla z nasiljem, ki ga je na koncu svojega življenja oznanjeval Leo Tolstoj. Vse je dobro zmerno, strpnost pa mora imeti tudi meje. V nasprotnem primeru se bo spremenil v popustljivost in nekaznovanost. Tako kot v vseh drugih primerih je tudi tu potrebna "zlata sredina".
