Stalni jok staršev nad otrokom pušča neizbrisen pečat v celotnem prihodnjem življenju. Tudi če se negativni trenutki iz zgodnjega otroštva izbrišejo v spominu, se bo podobno obnašanje z drugimi postavilo na podzavest. Otroci, ki doživljajo nenehno agresijo staršev, odrastejo bodisi okrutni ali šibki.
Dvigniti svoj glas v komunikaciji, bodisi z odraslim ali z otrokom, ni mogoče. Nasprotno, psihologi na to dejstvo gledajo kot na pokazatelj šibkosti. To pomeni, da je najti razumen izhod iz te radovedne situacije in prepričljivo argumentirati veliko težje kot samo kričati in se tako osvoboditi nakopičenih negativnih čustev. Pogosto si odrasli ne morejo privoščiti takšnega vedenja v službi in vdreti v svojega otroka doma zaradi neznatne potegavščine. Ne bo odgovoril. Hkrati je prejeta doza negativnosti v službi našla izhod. Le da je komaj postalo lažje.
Kaj naj otrok naredi s to negativnostjo?
Ni zastonj rečeno, da so otroci kopija svojih staršev. Nevede pa točno kopirajo vedenje odraslih. Sploh ni nujno, da bo otrok svojo jezo usmeril proti storilcu - odrasli osebi. Namesto tega bo naredil približno enako kot oni njemu: našel bo nekoga drugega. In kmalu že lahko opazite, da se odrasel otrok enako obnaša s svojim mlajšim bratom ali sestro, s svojimi vrstniki. Možno pa je, da se agresija mame ali očeta odzove z "istim kovancem". Agresija rodi agresijo. Starši, ki so takšno obnašanje izpeljali v družini, nato skomignejo z rameni in rečejo, da otrok drugače ne razume. Kaj pa naj naredi otrok, če sploh ne ve, kako je videti "drugače".
Izid situacije, ko se starši nenehno glasno »pogovarjajo« z otrokom, je lahko drugačen. Mehka, zasanjana narava se bo preprosto zaprla v njen svet, saj ga itak nihče ne sliši in ne razume. Včasih se otroci, na katere se vpije, dejansko počutijo krive za vse težave na svetu. V prihodnosti se bo otrok težko utrdil v odrasli dobi zaradi kompleksa manjvrednosti, ki ga je vzgajal v njem od otroštva. Čeprav kričanja ne moremo imenovati za vzgojno metodo.
Ali je mogoče vzgajati otroka brez kričanja
Vzgojni proces ni enkratno moraliziranje staršev, česar se mora otrok naučiti za vedno. To je trdo delo in predvsem nase, saj se zavedaš, da si zgled. Mnogi starši se zavedajo, da ne morejo vpiti na otroka, vendar se ne morejo spoprijeti z lastnim draženjem. Če v družini ni običajno, da se med seboj nenehno kričijo in žalijo, a so zaradi resne krivde dojenčka še vedno vpili nanj, moramo skušati situacijo čim prej popraviti.
Otroka po dejanju še dolgo ni treba jeziti, ne govoriti z njim. Verjetno se je že prestrašil krika in spoznal, da je naredil nekaj narobe. Kasnejši miren pogovor z otrokom bo pomagal pri pravilnih zaključkih, da ga imata mama in oče vseeno rada in se ga samo bojita. Potem krik staršev ne bo povzročil resnih posledic, vendar se bo situacija dolgo spominjala.
Kadar je povišan ton v družini norma, ga težko pripišemo vzgojnim trenutkom. Destruktivno vpliva na nestabilno psiho otroka.
