Kleptomanija je psihološka motnja, ki se izraža v nenehni želji, da si prisvoji nekaj, kar pripada drugi osebi, z drugimi besedami, da ukrade. Poleg tega predmet kraje najpogosteje nima materialne vrednosti, včasih pa ni mogoče premagati želje, da bi predmet, ki vam je všeč, spravili v žep.
Morda se sliši nenavadno, skoraj neverjetno, toda najpogosteje se kleptomanija razvije pri ljudeh, ki živijo v blaginji in blaginji, predvsem pri ženskah. Razlogov za to je več in ti "rastejo", kot je to običajno v klinični psihologiji, že od otroštva. Otroci, tako kot srake, ponavadi raziskujejo stvari, ki so jim neznane in privlačne, včasih pa jih spogledujejo, pozabijo postaviti na mesto ali se vrnejo k lastniku. Če sčasoma ne komentirate, lahko takšna pozabljenost postane navada ali, če ostane nekaznjen, bo otrok začel namerno nekaj jemati, ne da bi vprašal. Sčasoma se spremeni v nekakšno zabavo, ki se ji je težko odreči niti s starostjo. Tudi večina malčkov, zlasti deklic, rada opozarja nase. Če starši ne posvečajo pozornosti, to pomeni, da je treba nekaj storiti, da bi to umetno dobili, četudi gre za grajo ali kazen. To je pogosto v bogatih družinah, kjer odrasli zaradi dela, ki prinaša denar, nimajo časa za psihološke težave svojih potomcev. Zgodi se tudi drugače: družina ni ravno dobro, otrok pa zbere vse, kar je za deževen dan slabo. V zreli dobi ima človek dober dohodek in navada otrok, da se založijo z vsem, ostane. Kakor koli že, nagon kleptomanija prevlada nad glasom razuma in se izrazi v obliki obsedenosti. Na žalost, čeprav kleptomanijo imenujemo bolezen, nima zdravilnih metod zdravljenja in psihoterapevti se z njo spopadajo. Dolgotrajna terapija pomaga le delno in pod pogojem, da se človek sam iskreno želi znebiti odvisnosti. Edina vrsta te motnje, ki jo je mogoče popolnoma pozdraviti, je tako imenovana "običajna kleptomanija", ko bolnik krade ne zavestno, ampak kot iz navade.
