V medijih se pogosto srečujemo s konceptom "komunikacijske kulture". Uporablja se za prikaz sposobnosti domačih govorcev, da jo uporabljajo v vsakdanji komunikaciji.
Navodila
Korak 1
Kultura komunikacije je sposobnost interakcije z ljudmi okoli vas z besednim oblikovanjem misli. Komunikacija v timu temelji na monoloških in dialoških situacijah, od katerih ima vsak svoj cilj in cilje. Cilj je običajno neko dejanje, ki vpliva na sogovornike, na primer informiranje, razlaganje, prepričevanje ali prepričevanje, motiviranje ali navdihovanje itd.
2. korak
Pogovorni govor, na podlagi katerega se gradi kultura sporazumevanja, je posebna vrsta jezika. Ne upošteva vedno norm in pravil, zapisanih v različnih slovarjih in slovnicah. Najpomembnejša znaka pogovornega govora sta spontanost in nepripravljenost.
3. korak
Pogovorni slog ponuja možnosti, ki niso povsem primerne za jezikovno razumevanje. Besedila v tem slogu, tako izgovorjena kot zapisana v pisni obliki, imajo lahko neurejen videz, nekatere njihove podrobnosti so zaznane kot govorna malomarnost ali napaka.
4. korak
Različne pogovorne značilnosti se dosledno in redno kažejo v govoru ljudi, ki tekoče govorijo o normah in sortah jezika. Zato se pogovorni govor šteje za polnopravno literarno raznolikost jezika in ne za jezikovno izobrazbo, ki je tako ali drugače del kulture sporazumevanja.
5. korak
Za kulturo komunikacije je značilen pogovorni govor le v neformalnem okolju in v neformalnih odnosih s sogovornikom. Druga pomembna značilnost kulture komunikacije je, da se kaže samo s sodelovanjem govorcev samih, ki so subjekti odnosa.
6. korak
Zmotno je prepričanje, da kultura sporazumevanja pomeni popolno skladnost z vsemi jezikovnimi normami. Za ustna besedila je značilna edinstvena in neponovljiva delitev, ki je ni mogoče reproducirati v vseh primerih v pisni obliki. Prevajanje resničnih govorjenih besedil v pisno obliko pogosto ni le urejanje, ampak resnično mukotrpno delo. In tudi v tem primeru bo prevedeno besedilo kljub ohranjenemu pomenu imelo drugačno slovnično in leksikalno podlago. Tako se kultura komunikacije oblikuje zaradi sposobnosti sogovornikov, da svoje misli izrazijo v pogovornem govoru tako, da so bili razumljivi obema stranema, pismenost ustnih besedil pa je drugotna.
