Ko opazijo nenavadno vedenje človeka, ga v družbi običajno pripišejo značajskim lastnostim. Vendar ameriški psihoterapevti razmišljajo drugače. Znanstveniki trdijo, da so ekstravagantna dejanja lahko povezana z manifestacijo duševnih bolezni, ki v resnici niso tako neškodljive in jih mora prilagoditi in nadzorovati strokovnjak.
Histerična (histrionična) osebnostna motnja
Histrionska osebnostna motnja se skriva za takšnimi značajskimi lastnostmi, kot so pretirana čustvenost, občutljivost, želja, da bi bili za vsako ceno na vidiku, gledališko vedenje. Pogosto takšni ljudje izzovejo povečano pozornost nase zaradi svojega ekscentričnega videza.
So izraziti ekstroverti, zato obupno hrepenijo po pozornosti drugih. Če jih ignorirajo, se uporabijo škandali, provokacije, laži, fantazije, šokantno vedenje. Histrionske osebnosti ne prepoznajo poltonov v izražanju občutkov. Tako žalost kot veselje zanje padejo na tiste okoli njih pretirano nasilno. Toda praviloma niso sposobni resničnih, globokih občutkov.
V vsakdanjem življenju takim ljudem primanjkuje vztrajnosti, vztrajnosti, točnosti in samodiscipline. Poleg tega pogosto ustvarjajo težave sebi in drugim, delujejo pod vplivom trenutnih želja. To vodi do resnih težav v službi in v osebnem življenju.
Paranoična osebnostna motnja
Paranoična motnja se kaže v pretirani sumljivosti in rankorju. Te lastnosti so značilne za mnoge ljudi, včasih pa dobesedno presegajo vse možne meje. Tak človek povsod vidi sovražnike, nenehno išče negativni pomen v dejanjih tistih, ki ga obkrožajo.
A najbolj neprijetno je, da paranoični posamezniki niso sposobni zaupati niti najbližjim. V poskusu, da ujamejo svoje spremstvo, se pogosto nagibajo k vohunjenju, prebiranju dopisov nekoga drugega in prisluškovanju pogovorom. Še več, ne da bi upravičili zaupanje nekoga, nikoli ne priznajo krivde.
Drug značilen znak paranoične motnje je pomanjkanje smisla za humor, nezmožnost razbremenitve napete situacije s preprostim smehom.
Disocialna osebnostna motnja
Za ljudi z disocialno osebnostno motnjo so značilne lenoba, nepripravljenost za delo, poskusi življenja na račun nekoga drugega, neupravičena ekstravaganca. Želja po večjem počitku in manj dela je seveda neločljivo povezana s človeško naravo, včasih pa dobi razsežne razsežnosti. Na primer, oseba brez utemeljenega razloga nenehno spreminja svoje delovno mesto, dolgo sedi doma brez nadaljnjih načrtov za zaposlitev.
V drugi skrajnosti pa so ljudje z disocialnim vedenjem malomarni pri opravljanju svojih poklicnih dolžnosti, neskončno prepozno, izginjajo na bolniški, na dopustu ali odsotnosti. Poleg tega so lahko povsem nepremišljeni glede denarja in zadnja sredstva porabijo za trenutne užitke.
Anksiozna osebnostna motnja
Anksioznost ali motnjo izogibanja lahko najdemo pri umaknjenih, nekomunikativnih ljudeh. Njihovo vedenje temelji na strahu pred negativnimi ocenami drugih, boleči reakciji na kritiko, izogibanju najmanjšim težavam in pretiravanju njihovega obsega.
Seveda je samokritičnost v razumnih mejah koristna vsem, toda anksiozna motnja človeka neusmiljeno omalovažuje njegovo dostojanstvo. Ne verjame, da je sposoben nekomu ugajati, biti zanimiv. Zato se je ograjeval od preostalega sveta in se vnaprej izogibal morebitnim posmehom, ponižanju, žaljivim reakcijam.
Obnašanje noja, ki ob najmanjši nevarnosti skriva glavo v pesek, resno zavira osebnostno rast. Običajno je boj proti anksiozni motnji sestavljen iz treninga socialnih veščin in postopnega zavračanja pacientovih negativnih prepričanj o sebi.
Obsesivno kompulzivna motnja (OCD)
Obsesivno-kompulzivna motnja je značilna za ljudi z visoko stopnjo inteligence in težnjo k perfekcionizmu. V iskanju discipline in samokontrole se tako zanesejo, da se zapeljejo v preveč tog okvir in spodkopavajo fizično in duševno zdravje.
Perfekcionisti ne znajo počivati, saj te trenutke štejejo za izgubo časa. Poleg tega težko prenašajo delo na koga drugega zaradi prepričanja, da ga tudi nihče ne bo opravljal.
Različne tehnike meditacije so ena najučinkovitejših metod za obvladovanje začetnih znakov OCD.
Narcistična osebnostna motnja
Kakršne koli skrajnosti v samozaznavanju za človeka niso dobre. In če samokritičnost vodi v anksiozno motnjo, je precenjena samopodoba značilnost narcistične osebnosti. Tak človek se ima za najbolj inteligentnega, nadarjenega, edinstvenega, lepega. Verjame, da se zanj obeta posebna usoda, načrtuje grandiozne načrte in neskončno fantazira o prihodnjih uspehih.
Tipičen "narcis" kritike ne prenaša, nanjo se odziva z jezo in ogorčenjem. Hkrati je pobožno prepričan, da bi morali drugi postavljati njegove interese nad svoje, zato z veseljem uporablja druge ljudi za doseganje osebnih ciljev.
Hkrati uspehi drugih ljudi povzročajo močno zavist pri narcističnih osebnostih, vrsta neuspehov pa lahko privede do sprememb razpoloženja, občutka lastne ničvrednosti in depresije. Boj proti manifestaciji motnje bi se moral začeti z znižanjem lestvice pričakovanj, doseganje sicer sicer nepomembnih, a realnih ciljev bo pomagalo obnoviti izgubljeni duševni mir.
