Ljudje pišejo pesmi o ljubezni do življenja, do ljudi, do Boga. Za nekatere se izkažejo za zelo dobre, za druge šibke, naivne. To je razumljivo in naravno, ker je stopnja spretnosti med ljudmi različna. Obstajajo avtorji, ki pesmi naslavljajo nase. Kakšen je razlog? Na to vprašanje je nemogoče dati enoznačen odgovor, ker je vse odvisno od osebe.
Navodila
Korak 1
Zaradi ostre spremembe hormonskega ozadja mladostniki dojemajo vse preveč poslabšano, postanejo občutljivi in ranljivi, v sporu s starši, sorodniki in učitelji. Zdi se jim, da jih odrasli sploh ne razumejo, so brezbrižni do njihovih težav. Če k temu dodamo še neuslišano ljubezen, lahko študent zaide v hudo depresijo in se odloči, da v življenju ni sreče, nihče ga ne potrebuje, nihče ga ne ljubi in ne razume. Otrok se izogne tem zatiralnim mislim, sestavlja ljubezenske pesmi, namenjene sebi. Takšne pesmi so nekakšno "zdravilo" za nastalo depresijo. Takšna ustvarjalnost govori o zameri nad zunanjim svetom.
2. korak
Lahko se zgodi tudi obratna situacija, na primer vtisljiv najstnik je tako srečen, ko je od ljubljene osebe dosegel vzajemnost, da ga preplavijo čustva, želi celemu svetu povedati, da je ljubljen. Tako dobimo vrstice o ljubezni do sebe. V takšnih verzih lahko zaznate noto veselja in sreče.
3. korak
V zrelejši starosti je to mogoče razložiti z drugimi razlogi. Na primer, oseba iz nekega razloga ne razvija odnosov s sorodniki, prijatelji in sodelavci, ne more si nikakor urediti osebnega življenja. Velja za arogantnega, medtem ko je preprosto preveč vtisljiv. Zdi se, da avtor pri ustvarjanju ljubezenskih pesmi beži pred neprijetno resničnostjo in vsem ostalim razlaga, da v resnici sploh ni aroganten, ima veliko zaslug in ima kaj rad.
4. korak
Včasih avtor ustvarja pesmi o ljubezni do sebe, ki je iskreno prepričan v svojo neustavljivost, visoke lastnosti, čar. Ima se za vzor, merilo vseh vrlin. Tak človek se povzdiguje. To je že križanec med najmočnejšim egoizmom (na meji egocentrizma) in duševno motnjo.
