V knjigi "Volja ne deluje" avtor piše o tem, zakaj doseganje ciljev ni enostavno, če delate samo na sebi, se borite proti svojim slabostim in popuščate svoj značaj. Predlaga razširitev pogleda na problem "sebe in namena" z dodajanjem koncepta "okolje, v katerem deluješ".
Benjamin Hardy pojasnjuje, da je večina ljudi obsojena na neuspeh ali delni uspeh, ki ne izpolnjuje ambicij in zahtev. Razlog je v tem, da omenjena večina razmišlja v duhu stališč iz psihologije preteklega ali predlanskega stoletja, ko je bila vodilna vloga dodeljena osebnostnim lastnostim, osebni vztrajnosti, delu na sebi, značaju, razpoloženju, viziji… Ta individualizem, ki je neločljiv v zahodni psihološki misli, poraja temna priporočila in knjige z naslovi, kot je "Kako okrepiti moč volje", katerih bralci nimajo približno nobenega konkretnega rezultata.
Avtor predlaga, da se uporabi okolje, v katerem so ljudje, da se nanj prenesejo prisilne obveznosti do dela, tako da ljudem sploh ni treba razmišljati o tem (uporablja frojdovski izraz "nezavest"). Govori o oblikovanju spodbudnega okolja, v katerem človek nima izbire: "Lahko kopljem, ne znam kopati", ker takšno okolje ne pomeni nedelovanja ali počasnega napredka.
Bistvo je, da se človek ne zanaša več na osebne lastnosti, ampak se postavi v takšne razmere, ko ima pravico ali je popolnoma prikrajšan za priložnost, da izžareva šibkost, lenobo, pomanjkanje osredotočenosti, ne more ga motiti smešne slike, odlašati.
Takšno okolje je ustvarjeno, med njimi med drugim spadajo:
- visoke naložbe;
- socialni pritisk;
- novost.
Visoke naložbe so takrat, ko je človek na primer vnaprej plačal določeno storitev in zdaj ne more zamuditi recimo spletnega seminarja. Nikoli ne bo pozabil, zapisal si bo v koledar, sprožil alarm, nastavil opomnik. Oseba na primer ve, da če naleti na brezplačno gradivo, potem mesece leži nepregledan. In če se nekdo želi razviti, pridobiti novo veščino, rešiti problem in vanj vlagati z osebnim denarjem in časom, se mu zdi dragocen in se bo v skladu s tem potrudil, da bo dobil, kar hoče.
Socialni pritisk je na primer široko uporabljal Mayakovsky. Ko je objavil članek z naslovom »Kaj pišeš?«, Je omenil več del, ki jih še ni napisal. Majakovski je imel veliko bralcev, vsi so prejeli izvod časopisa s tem člankom in videli, da je treba kmalu pričakovati takšna in drugačna dela na takšno in drugačno temo od pesnika. Skladno s tem ta pričakovanja avtorju niso omogočala, da se sprosti, stvari odloži za pozneje, si privošči počitek itd., Zato je moral trdo delati, da je izpolnil pričakovanja in ni bil označen za prazen govor.
Še en primer socialnega pritiska - ko je pisatelj Jurij Nikitin na dieti, je na svoji spletni strani obvestil vse (ima najbolj obiskano spletno stran v ruskem jeziku, posvečeno znanstveni fantastiki), da bo do takega in takšnega datuma toliko tehtal, za določen datum in uro je bil predviden javni sestanek, ki so želeli tehtnico prinesti s seboj. Na spletnem mestu so bili vedno tisti, ki so Nikitina radi potisnili v njegove napake, mnogi izmed njih so pričakovali, da v tako kratkem času ne bodo mogli shujšati, tak družbeni pritisk (zlasti nenaklonjenih) pa je avtorja spodbudil in mu ni dovolil, da bi ponoči tekel do hladilnika.
Novost je tu razumljena v smislu, kot je rekel Napoleon Hill: "Dober stres pogosto pomaga možganom, ki so pod vplivom navad atrofirali." Na primer, človek dela in zasluži približno toliko, kolikor zapravi. Želim si več, vendar leno. Če tak človek zapusti svoje običajno delovno mesto, bo moral zelo hitro poiskati novega, saj nima prihrankov, a računi prihajajo. Novo delovno mesto bo zahtevalo popolno vključitev v postopek, saj ne samo novo delovno mesto, ampak tudi ekipa, kraj dela, to pa je nova pot … Tako se človek vključi in dela (vsaj za nekatere čas) boljši od običajnega.
Morala knjige je, da kralja ustvari spremstvo, in če želite doseči visoke cilje, tega ni mogoče doseči na gorivu osebnih lastnosti, se morate postaviti v okolje, kjer ne boste imeli izbire.
Naj to čim bolj zvene proti prepričanju našega časa, da mora človek vedno imeti možnost izbire.