Kako pogosto nekomu rečemo: zakaj si kot otrok!? In tej frazi smo dali očitek. Otroštvo ima veliko vidikov, vendar nekaterih med njimi ni vredno izgubiti, ko odrasteš. Na nek način se lahko učimo od otrok in si pridobimo neprecenljive izkušnje.
Odrasli se v primerjavi z otroki sploh ne znajo presenetiti ali pa to storijo zelo redko. Medtem ko je za majhnega otroka popolnoma vse novo in presenetljivo. Dojenček vsako izkušnjo sprejme z veseljem in jo vpije kot gobo. Otrok je enako vesel in zanimiv, da pomiva posodo, gre na novo igrišče ali se igra z neznano igračo. Kot razlog za veselje iščemo nekaj posebnega, pozabljamo na preproste stvari, ki nas ves čas obkrožajo.
Otroci spontano izražajo svoja čustva. Če je otrok žalosten, je žalosten; če je zabavno - se nasmehne. Zdi se, da je vse preprosto. Ko pa postajamo starejši, med občutkom in izražanjem začnemo preveč razmišljati. In kako bo videti od zunaj? Ali obstajajo razlogi za veselje? Izraz čustev bodisi popolnoma blokiramo (»zdaj ni čas in kraj«) ali pa pogosto izrazimo nekaj povsem drugega, kot čutimo. Torej, ko poskušamo rešiti obraz, izgubimo stik s svojim notranjim svetom, nehamo razumevati sebe. Razmišljanje in čustvovanje sta povsem različni stvari. Tako kot otroci si moramo dovoliti, da izkusimo vsa čustva. In razmišljati o tem, kako jih ustrezno izraziti v svojem vedenju. Toda samo za nasmeh dobre volje navsezadnje ni treba razmišljati.
To sta le dva vidika, pri katerih se lahko učimo od otrok. Če pogledate svojega otroka, verjetno vidite še kaj drugega. A tudi ob teh dveh stvareh kot primer lahko rečemo, da »biti kot otrok« včasih ni tako slabo. Ni vedno vredno samo vzgajati in vzgajati otroke, od njih se lahko tudi naučite.
