Vprašanja medicinske etike in deontologije so danes zelo pomembna. Deontologija je veja medicinske znanosti o odnosih med zdravstvenim osebjem med seboj in s pacienti.
Osnovni modeli komunikacije s pacientom
Obstaja več modelov komunikacije s pacienti: paternalistični, interpretativni, premišljeni in tehnološki. Prvi od njih lahko imenujemo očetovski. To pomeni, da ga zdravnik ob sprejemu bolnika temeljito pregleda in predpiše potek terapije. Mnenja zdravstvenega delavca in bolnika morda ne sovpadajo, vendar ga mora zdravnik prepričati v pravilnost svoje odločitve.
Ta model predpostavlja, da ima zdravnik vedno prav. Pri tem deluje kot oče ali skrbnik. Ta vrsta komunikacije ni vedno pomembna, saj se pogosto izkaže, da je bolnik bolj izobražen kot zaposleni v bolnišnici.
Druga vrsta komunikacije je informativna. Z njim zdravnik praktično ne komunicira s pacientom, izvaja diagnostične postopke, vendar je zdravnik dolžan zagotoviti vse informacije o bolezni in možnih metodah njenega zdravljenja. Tako pacient sam oceni situacijo in svoje stanje, izbere ustrezno zdravljenje. Zdravnik mora storiti vse, da se bolnik pravilno odloči, ne da bi mu naložil svoje. Model razlage mu je podoben.
Posvetovalni model pomeni komunikacijo med zdravnikom in pacientom pod enakimi pogoji. Zdravstveni delavec deluje kot prijatelj in zagotavlja popolne informacije o bolezni in možnih metodah terapije.
Kako komunicirati s pacientom
Komunikacijo med zdravnikom in bolnimi lahko pogojno razdelimo na dve vrsti: terapevtsko in neterapevtsko.
V prvem primeru zdravnik s svojim pacientom ravna prijazno, je vljuden do njega, mu daje popolne informacije, odgovarja na vsa njegova vprašanja. Zdravnik je dolžan osebo umiriti, zmanjšati njen strah. Znano je, da lahko družina in prijatelji ustvarijo dobro okolje. Zdravnik se mora obnašati, kot da je del družine bolnika.
Zelo pomembno je tudi, da mora biti človek prepričan, da je bolezen ozdravljiva in bo vse v redu. Med zdravljenjem mora biti zdravstveni delavec previden.
Komunikacija je lahko verbalna in neverbalna. V primeru, da verbalna komunikacija zaradi gluhosti ali slepote bolnika ni mogoča, zdravnik z njim komunicira pisno ali prek kartic. Zelo pomemben je tudi telesni stik (dotik).
Neterapevtska komunikacija ne pomeni vsega naštetega, vendar kljub temu danes v praksi ni redka. Takšna razmerja lahko samo poslabšajo bolnikovo stanje, mu povzročijo stres in celo depresijo.
