Navada govoriti o sebi s tretjo osebo se morda komu zdi namerna in celo moteča. Pravzaprav si človek, ki govori na tak način, ni nujno, da se uveljavi na nek račun in izstopa od ostalih. O čem lahko govori tak način komunikacije?
Včasih je treba komunicirati z ljudmi, katerih navade se morda zdijo nenavadne, nekomu pa posebej občutljive - celo neprijetne. Med takšnimi individualnimi lastnostmi, ki niso všeč vsem, je navada, da o sebi govorimo v tretji osebi, torej ne "Šel bom na sprehod", ampak na primer "Anton bo šel na sprehod." Zakaj nekateri govorijo o sebi v tretji osebi in na kaj to kaže?
Razlogi za govorjenje o sebi v tretji osebi s stališča psihologije
V psihologiji obstaja poseben eksperiment, med katerim njegovi udeleženci govorijo o sebi, govorijo v prvi, drugi ali tretji osebi in v ednini ali množini. Hkrati so presenečeni, ko sami opazijo, kako se njihov odnos do tega, o čemer govori, spreminja in njihov občutek zase, odvisno od tega, od koga govorijo.
Če torej udeleženec eksperimenta o sebi govori v tretji osebi - torej namesto zaimka "I" uporablja "On / She" ali se imenuje po imenu - mu postane lažje kot kdaj koli prej, da se norčuje iz sebe. Poleg tega vam ta oblika sporočanja informacij sogovorniku omogoča jasno in iskreno izjavo o vaših resničnih namenih in interesih. Dejstvo je, da človek s takim govorom vidi situacijo kot od zunaj in se ne počuti čustveno vpletenega, hkrati pa ostane čim bolj zbran in osredotočen.
Zakaj ljudje govorijo o sebi v tretji osebi - kako sami razmišljajo?
Ljudje okoli ljudi, ki pogosto govorijo o sebi v tretji osebi, pogosto verjamejo, da takšna navada kaže na pretirano precenjeno samopodobo. Včasih ta predpostavka ni tako daleč od resnice. Nekateri ljudje, ki na takšen način govorijo o sebi, se resnično nasladijo na svoj pomen in pomen, počutijo se skoraj vsemogočni. Pogosto je to lahko značilno za visoke ljudi; včasih o sebi govorijo ne samo v tretji osebi, ampak uporabljajo tudi suvereni "Mi".
Vendar v večini primerov to, kar človek reče o sebi, kot da bi bil od zunaj, uporablja ravno za izražanje ironičnega odnosa do sebe. Morda bi mu bilo nerodno povedati kaj v prvi osebi, medtem ko govori o sebi kot o nekom drugem, se zdi, da ni v položaju. Hkrati pa tak način podajanja informacij o sebi omogoča tako rekoč zmanjšanje stopnje odgovornosti, kot da bi jo preložil na drugo osebo. Tako lahko ta navada kaže tudi na dvom vase in celo na kompleks manjvrednosti.
V vsakem primeru so ljudje nepopolni in vsak od njih bi moral imeti na primer pravico do majhnih lastnosti, na primer do navade, da o sebi govori natančno o nekom drugem.
