Samopomilovanje je za človeka uničujoče, v tem stanju postane osamljen, težko je oceniti njegova dejanja in vedenje. Seveda so se v skoraj vsakem življenju zgodili trenutki, ko se je občutek samopomilovanja pokazal še posebej ostro, a le sposobnost ocene situacije in sklepanja ločuje človeka močnega duha od človeka, ki je vajen in je udobno življenje v stanju žrtve.
Glavni razlogi za samopomilovanje so občutki brezupnosti, nemoči in občutek podcenjenosti. Če človek stanje sprejema "takšno, kakršno je", torej odkrito izjavi, da je šibek, ga čez nekaj časa začne obravnavati kot šibkega. Človek postopoma zdrsne na družbenem in poklicnem področju: preneha mu zaupati zanimive projekte v službi in zaupati v reševanje pomembnih vprašanj. Hkrati pa sploh ni pomembno, ali človek na glas govori o samopomilovanju ali ga doživlja notranje - neverbalne signale drugi tako dobro zajamejo, da ni treba besed.
Sčasoma se takšni ljudje začnejo izogibati tudi prijatelji in sorodniki - nihče se ne želi počutiti krivega zaradi tujih težav in žalosti. Dejstvo je, da ljudje, ki so potopljeni v samopomilovanju, poskušajo manipulirati celo s svojimi prijatelji, tako da gradijo dialog tako, da se drugi počutijo krive in dolžne. Obstaja odvisnost od dela sočutja, človek sam začne iskati razloge, da se smili samemu sebi.
Poskusite analizirati svoja dejanja in razumeti razlog za usmiljenje. Ko bo pravi razlog znan, se bo škoda zmanjšala.
Glavni razlog za samopomilovanje je, da človek ni dozorel in poskuša "vzeti s solzami" kot v otroštvu ali v nepravilni vzgoji, ko so si starši otroku privoščili vse. Toda odrasla oseba mora biti sposobna graditi svojo usodo in delati na napakah. Če opazite, da prepogosto kličete prijatelje, da bi povedali o vašem naslednjem neuspehu, potem je bolje, da se dogovorite za sestanek s psihoterapevtom.
Sistematično in namensko premikanje naprej pod vodstvom psihoterapevta bo pomagalo, da se osvobodijo spon samega usmiljenja. Posebnosti otroštva in odnos staršev seveda vplivajo na človekovo odraslo življenje. Ampak nemogoče je živeti pod masko užaljenega in nenaklonjenega otroka. Na svetu je veliko ljudi, ki so vam pripravljeni dati ljubezen, prijateljstvo in pozornost.
Še bolj pomagajte tistim, ki potrebujejo pomoč: delajte v menzi za revne in pomagajte hudo bolnim. Za to porabite toliko časa, kolikor si lahko privoščite, vendar ne v svojo škodo.
Škoda je uničujoč občutek, človeku preprečuje sprejemanje odločitev in na koncu zavrača dejanja, ki bi mu lahko spremenila življenje. To pomeni, da sta nenehen strah in dvom vase plod usmiljenja. Lahko nevtralizirate usmiljenje, vendar bo to trajalo veliko časa, najprej morate narediti samodisciplino, začenši z najpreprostejšimi nalogami. Zastavite si cilje, ki jih je enostavno doseči, na primer vedno se zbujajte hkrati, telovadite. Cilje, pri katerih sodelujejo telesni viri, je najlažje doseči, pomagajo pa verjeti vase in se navaditi na to, da če greš v določeno smer, je vsaka naloga izvedljiva.
Ne delajte takoj nenadnih korakov, ne puščajte dela tam, kjer menda niste cenjeni, ne prekinite odnosov s prijatelji. Samo poglejte svoje življenje z druge strani. Ljudje, ki so bili ves ta čas z vami, medtem ko ste bili v primežu samopomilovanja in niste opustili prijateljstva, so vsekakor vredni komunikacije z osebo, ki se je spremenila na bolje.
